Spremembe kazenske obravnave mladoletnikov 2026
Državni zbor Republike Slovenije je 28. januarja 2026 sprejel Zakon o kazenski obravnavi mladoletnikov (ZKOM, EPA: 2514-IX), s čimer je po več desetletjih premislekov in strokovnih razprav nastala prva celovita zakonodaja, ki ureja mladoletniško kazensko pravo. Pred tem so bile norme razpršene med Kazenskim zakonikom (KZ1), Zakonom o kazenskem postopku (ZKP) in Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS1). Sprejem ZKOM, podprt z 51 glasovi za in brez nasprotnih glasov, kaže na širok politični konsenz o potrebi reforme, a podrobnejša analiza razkriva pomembna strokovna in družbena nesoglasja, zlasti v luči odmevnih tujih primerov, ki so sprožili javno razpravo. Poročilo predstavlja analizo novosti ZKOM, jih postavi v kontekst kriminoloških trendov 2023–2025 ter ocenjuje, ali zakon naslavlja pozive k zniževanju starostne meje kazenske odgovornosti ali k strožji odgovornosti staršev; vključene so primerjalne ugotovitve o praksah v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem ter ocena pripravljenosti slovenskega pravosodja za uveljavitev novih institutov, kot sta Center za mladoletnike in reintegracijski dom. Reforma je odziv na spremenjene vzorce odklonskega vedenja mladih. Statistike za leto 2024 kažejo izrazito rast kaznivih dejanj, ki jih stori mladoletna populacija: medtem ko so ovadbe proti odraslim zrasle le za okoli 2 %, so ovadbe proti mladoletnim narasle za približno 8 %. To lahko pomeni večjo nagnjenost k kriminalnim dejanjem ali učinkovitejše odkrivanje, vendar resnost pojava ostaja nesporno visoka. Prevladujejo premoženjska kazniva dejanja (okoli 40 % primerov z izrečenimi vzgojnimi ukrepi), hkrati pa se povečuje delež nasilnih dejanj z brutalnimi elementi in zlorabami sodobne tehnologije (snemanje nasilja, spletno nadlegovanje) ter vrstniškega nasilja. Javni odmev so sprožili travmatični dogodki v Srbiji in Nemčiji, kar je v slovenski javnosti izzvalo pritisk za ostrejše ukrepe. Pravna stroka je poudarila problematičen položaj žrtev, kadar storilec ni kazensko odgovoren (pod 14 let): postopek se običajno ustavi, staršem pa se v kazenskem pravu ne pripisuje avtomatična odgovornost, razen ob dokazljivem zanemarjanju. Posledica je pogosto pomanjkanje pravnega zadoščenja za oškodovance, kar je poglobilo razpravo o smeri zakonodaje: stroga represija ali strokovno utemeljena rehabilitacija. ZKOM, obsežen zakon z 193 členi, združuje doslej razpršeno materijo, določa obseg uporabe (osebe, ki so storile dejanje med 14. in 18. letom) in uvaja več novih institutov ter postopkovnih jamstev. Otroci pod 14 let so po ZKOM absolutno kazensko neodgovorni; postopki se preusmerijo v okvir socialnega varstva. Mlajši mladoletniki (14–16 let) so kazensko odgovorni, a so praviloma predvideni le vzgojni ukrepi; izrek zaporne kazni ni mogoč. Starejši mladoletniki (16–18 let) so kazensko odgovorni z možnostjo vzgojnih ukrepov; izjemoma se lahko izreče zaporna kazen pri najtežjih dejanjih in visoki stopnji zrelosti. Mlajši polnoletniki (18–21 let) so upravičeni do možnosti, da se namesto kazni uporabijo vzgojni ukrepi, če to ustreza njihovi stopnji razvoja. Največja institucionalna sprememba je ustanovitev Centra za mladoletnike, namenjenega strokovni diagnostiki in obravnavi kompleksnejših primerov; zakon nalaga pravo do zgodnje individualne ocene, pripravljene interdisciplinarno (otroška psihiatrija, klinična psihologija, socialna pedagogika, defektologija). Lažje primere še vedno obravnavajo CSD, medtem ko Center prevzame kompleksne primere (sum duševnih motenj, ponavljajoča se kazniva dejanja, nasilna dejanja z zagroženo kaznijo nad 3 leti), z namenom izboljšanja strokovne podlage odločanja. Prevzgojne ustanove so preimenovane v reintegracijske domove; zakon podrobno ureja njihov režim in poudarja terapevtsko, ne kaznovalno okolje. Ureditev uvaja širši spekter nezavodskih vzgojnih ukrepov, jasneje definirano nadzorstvo CSD in formalno možnost namestitve v zavod za usposabljanje za mladoletnike z razvojnimi motnjami. Mladoletniški zapor ostaja kot ultima ratio, omejen na starejše mladoletnike in z jasno opredeljenimi mejami. ZKOM krepi procesna jamstva (pravica do obrambe z zagovornikom pri primerih z grožnjo zapora nad 3 leta, obvzemanje obrambe ob odvzemu prostosti) in uvaja načelo hitrosti z določenimi roki za izdelavo ocen (30–45 dni) ter prednostno obravnavo mladoletniških primerov, da se ohrani vzgojni učinek ukrepov. Glavne razprave so se vrtile okoli znižanja starostne meje, odgovornosti staršev in možnosti zapora za 14–16letnike. ZKOM je ohranil mejo 14 let in zavrnil uvedbo subjektivne presoje zrelosti za otroke med 12 in 14 letom, saj je prevladalo stališče razvojne psihologije, da ta starostna skupina nima zadostnih sposobnosti za kazensko odgovornost, zato se primeri preusmerjajo v pristojnosti družinskih organov. Zakon ne uvaja objektivne kazenske odgovornosti staršev v mladoletniških postopkih; sledil je načelu osebne krivde, hkrati pa omogoča vključevanje staršev v rehabilitacijo (npr. obvezni programi ali družinska terapija ob prostovoljni privolitvi) in prepušča pregon za hujše primere zanemarjanja obstoječim določbam proti odraslim. Predlogi za uvajanje zapora za mlajše mladoletnike niso bili sprejeti; zakon raje stavi na institucionalne in terapevtske ukrepe (reintegracijski domovi, strokovni centri), saj raziskave kažejo, da zgodnji zapor povečuje tveganje ponovitve in negativno vpliva na socializacijo. V primerjalnem pogledu Slovenija ohranja standard 14 let, usklajen z večino sosednjih držav (Avstrija, Hrvaška, Italija) in ostaja bolj previdna ter rehabilitacijsko naravnana v primerjavi z nekaterimi anglosaksonskimi modeli. ZKOM sledi modelom specializirane obravnave pri sodnikih za mladoletnike ter vpeljuje strokovno podporo v sodne postopke. Uspeh zakona bo odvisen od izvedbe; glavne ranljivosti so pomanjkanje kadrov (klinični psihologi, pedopsihiatri, sodni izvedenci), zaradi česar se roki za ocene morda ne bodo držali, potrebni so znatni finančni vložki in prenova obstoječih zavodov ter dodatno usposabljanje osebja, da preobrazba prevzgojnih domov v reintegracijske deluje v skladu z novimi standardi. Tveganje je tudi, da bodo primeri hudega nasilja, kjer so storilci mlajši od 14 let, izgubili kazenskopravni odziv in se preusmerili v socialno varstvo brez ustreznih pooblastil za zaščito žrtev. ZKOM predstavlja pomemben korak k modernizaciji mladoletniškega kazenskega prava v Sloveniji: konsolidira pravno področje, krepi strokovno diagnostiko in postavlja več procesnih jamstev. Zakon jasno zavrača populistične pristope (znižanje meje na 12 let, zapor za 14letnike) in ohranja humanistični poudarek na reintegraciji. Hkrati pa ostajajo odprta vprašanja: kako zagotoviti zadostna sredstva in kadre za uresničitev novih institutov ter kako bolje zaščititi žrtve, kadar so storilci otroci pod 14 letom. Brez učinkovite implementacije in ustreznega monitoringa lahko zakonsko izhodišče ostane neizpolnjena obljuba, medtem ko bodo trendi mladoletniške kriminalitete, kot kažejo podatki za leto 2025, ostali zaskrbljujoči. Vstopite v stik z odvetnikom za kazensko pravo iz naše pisarne...