There are no items in this list
ODŠKODNINA V PRIMERU ZDRAVNIŠKIH NAPAK
Glede tega kdaj zdravnik ne ravna tako kot je treba sta si sodna praksa in pravna teorija enotni, prva situacija takega ravnanja je kadar ima njegovo strokovno nepravilno ravnanje za posledico poslabšanje pacientovega zdravja (odgovornost za škodo zaradi zdravniške napake), do druge situacije pa pride, kadar je ravnanje zdravnika po strokovni plati sicer neoporečno, vendar pa pacient v poseg v lastno telesno integriteto ni predhodno informirano privolil zaradi neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti (odgovornost zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti).
V tem članku bo podrobneje obravnavana prva situacija ter odškodnina, ki jo pacient lahko dobi v primeru zdravniške napake.
Kaj sploh je zdravniška napaka
Zdravniška napaka je nenačrtovan, nepričakovan dogodek, ki bi lahko ali je povzročil škodo bolniku. Predstavljajo jo npr. napake v diagnostičnem postopku, napake pri predpisovanju zdravil, izvedba napačnega ukrepa, opustitev ukrepa itn. Ravnanje v nasprotju s pravili stroke pa je v sodni praksi ključna predpostavka odgovornosti za škodo nastalo zaradi zdravniške napake neodvisno od tega ali odgovornost obravnavamo kot ne pogodbeno ali kot pogodbeno.
Vsako poslabšanje zdravja ≠ zdravniška napaka
Ni že vsako poslabšanje zdravstvenega stanja bolnika zdravniška napaka. Kot taka bo obravnavano le takšno ravnanje, ki pomeni nedopusten zdravniški poseg oziroma kršitev dolžne profesionalne skrbnosti.
Komplikacije oziroma zapleta sodna praksa ne šteje med medicinske napake. Komplikacija je zaplet, ki se zgodi med zdravljenjem, ki je sicer potekalo strokovno neoporečno in z največjo možno profesionalno skrbnostjo (zgodi se naključno in je kljub predvidljivosti ni mogoče preprečiti). Medicinska napaka tudi ni, če je škoda nastala zaradi zapleta med ali po zdravljenju, odgovornosti za škodo ni, če je zdravnik ravnal v skladu s pravili škode (glej sodbe Vrhovnega sodišča: II Ips 214/2008 in II Ips 88/2009).
Zgodila se je zdravniška napaka – kdaj imam pravico do denarne odškodnine?
Pravico do ustrezne denarne odškodnine ima pacient v primeru, če je zdravljenje poslabšalo njegovo zdravstveno stanje in mu je povzročilo škodo na zdravju. Zahtevek se vloži pri zavarovalnici, pri kateri ima zdravstvena ustanova zavarovano odgovornost, o njem pa poda mnenje tudi zdravstveni zavod.
Kako do odškodnine?
Pred uveljavljanjem odškodnine, mora pacient upoštevati naslednje korake. Najprej se v takšnem primeru mora posvetovati z zdravnikom in nadaljevati (pravilno) zdravljenje svojih težav oz. začeti ustrezne zdravstvene ukrepe. Drugi pomemben korak je, da pacient zbere vso svojo zdravstveno dokumentacijo, saj je do odškodnine upravičen samo, če mu uspe izkazati, da se je poslabšanje njegovega zdravja zgodilo zaradi napake, le-to pa se najlažje dokazuje z zdravstveno dokumentacijo. Odgovornost za škodo, ki vam jo z zdravniško napako stori zdravstveno osebje, nosi zdravstvena ustanova oz. zavarovalnica pri kateri ima zdravstvena ustanova zavarovano civilno odgovornost. V primeru, da na tak način ne uspe doseči izplačila zahtevanje odškodnine pri zavarovalnici pri kateri je bolnišnica za take primere zavarovana preostane še sodna pot in sicer odškodninska tožba.
Uveljavljanje odškodninskega zahtevka je navadno zahtevno ter vključuje tudi preglede vašega zdravstvenega stanja in zdravstvene dokumentacije, ki jih opravijo sodni izvedenci.
Podlaga za uveljavljanje odškodnine zaradi zdravniške napake je lahko pogodbena ali nepogodbena. Za ne pogodbeno odgovornost nasploh je značilno, da nastopi, ko subjekta odgovornosti za škodo v času nastanka dogodka nista bila v pogodbenem razmerju, podlaga za to je 131.člen Obligacijskega zakonika (OZ), odgovornost za škodo pa je pogodbena, ko je škoda posledica kršitve pogodbe.
Pri določanju obsega odškodnine je izjemno pomembno razlikovanje pravnih podlag odgovornosti, saj ob stališču, da oškodovancu za škodo, ki je posledica kršitve pogodbe ne pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo, oškodovanec lahko uveljavlja odškodnino za nepremožnejšo škodo le po deliktni podlagi.
Razlika pa je tudi v zastaralnih rokih kjer je pri deliktni odgovornosti zastaralni rok za odškodninske terjatve 3 leta, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za povzročitelja, in največ 5 let od nastanka škode (prvi in drugi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika). Odškodninska terjatev za škodo, nastalo s kršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti (tretji odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika).
Odvetništvo Prus Pipuš
Tavčarjeva ul. 13
1000 Ljubljana
Viri: